Osteoartritis pri psih in mačkah

Osteoartritis ali degenerativna bolezen sklepov je kronična, boleča in vnetna bolezen, ki prizadene sinovialne sklepe kolen, stopal, kolkov, komolcev, ramen in hrbtenice ter vodi do izgube gibljivosti pri psih, mačkah in ljudeh. Zanjo so značilne kronične bolečine v sklepih, okorelost, zmanjšana gibljivost, otekanje, zožanje sklepnega prostora, nastanek osteofitov (kostnih izrastkov) in šepanje. Posledično zmanjšana gibljivost sklepov in bolečina pri živalih negativno vplivata na kakovost življenja – od hoje in vsakodnevnih aktivnosti do opravljanja potrebe.

Pri katerih živalih se pojavlja?

Najpogosteje prizadene pse velikih pasem, predvsem zaradi prekomerne telesne teže in/ali debelosti, nezadostne ali neustrezne telesne aktivnosti, poškodb, staranja, okužb, imunoloških in hormonskih motenj, genetske predispozicije, razvojnih nepravilnosti ali kombinacije več dejavnikov. Debelost je pomembna tako zaradi povečanega pritiska na sklepe kot tudi zaradi vpliva adipokinov, ki jih izloča maščobno tkivo, kar s sistemskim vnetnim učinkom spodbuja napredovanje bolezni. Pogosti razvojni dejavniki tveganja so displazija kolka in komolca, ki se večinoma pojavljata pri velikih pasmah, kot so nemški ovčar, labradorec, zlati prinašalec, koli, buldog, bokser, bernardinec, aljaški malamut, rotvajler in novofundlandec. Ruptura sprednje križne vezi in luksacija pogačice se omenjata kot možna dejavnika tveganja za razvoj sekundarnega osteoartritisa. Pojavnost osteoartritisa pri psih in mačkah se s starostjo statistično povečuje. Ameriška literatura navaja, da ima kar 50 % psov med 8. in 13. letom starosti znake osteoartritisa, pri mačkah, starejših od 14 let, pa najdemo degenerativne spremembe v vsaj enem sklepu kar v 82 % primerov. Na primer, za labradorce starejše od 8 let je značilen osteoartritis, ki prizadene več sklepov (komolec, rame, kolk, koleno).

Kako nastane?

Dolgo se je domnevalo, da osteoartritis nastane zaradi obrabe in tanjšanja hrustanca, danes pa vemo, da gre za kombinacijo mehanskih, bioloških, biokemijskih, molekularnih in encimskih procesov, pri katerih pride do neravnovesja med gradnjo in razgradnjo hrustančnega tkiva. Hodrociti – presnovno aktivne hrustančne celice – igrajo ključno vlogo pri razvoju bolezni. Ti izločajo encime, ki razgrajujejo hrustanec, delci razpadlega hrustanca pa sprožijo imunski odziv. Posledično se sproščajo vnetni citokini, ki še dodatno spodbujajo razgradnjo in zavirajo obnovo hrustanca. V sinoviji pride do zadebelitve in zmanjšanja sinovialne tekočine, v podhrustančni kosti se tvorijo osteofiti, pojavijo se kronične bolečine in zmanjšana gibljivost. Osteoartritis tako ne prizadene le sklepov, temveč tudi okoliške mišice, vezi in kite. To ni zgolj mehanski, ampak tudi vnetni proces z imunološko komponento.

Kako ga prepoznati?

Čeprav se lahko pojavi v kateremkoli obdobju življenja, se klinično pogosto ne diagnosticira, dokler ne napreduje do stopnje z vidnimi simptomi. Simptomi lahko segajo od občasnega šepanja do popolne invalidnosti. Lastniki psov najprej opazijo izmenično šepanje po aktivnosti, okorelost po počitku ali v hladnem vremenu, težave pri vzpenjanju po stopnicah ali skakanju, grizenje prizadetega območja in razdražljivost. Simptomi pri mačkah so precej bolj subtilni, zaradi njihove majhnosti in gibčnosti. Pogosto se kažejo kot izogibanje skakanju ali nečistoča.

Diagnozo postavi veterinar na podlagi anamneze, kliničnega in ortopedskega pregleda, vključno z nevrološko oceno in rentgenskim slikanjem. Upošteva se tudi diferencialna diagnoza (npr. vnetni artritis, poškodbe sklepov, polimiozitis itd.).

Možnosti zdravljenja

Glavni cilj zdravljenja osteoartritisa je zmanjšanje bolečine, izboljšanje gibljivosti in posledično izboljšanje kakovosti življenja, pristop pa mora biti individualiziran. Možnosti zdravljenja vključujejo nadzor telesne teže, fizioterapijo, alternativne metode, operativne posege, zdravila in prehranske dodatke. Zmanjšanje telesne teže dokazano zmanjšuje šepanje – najlažje z manjšim vnosom kalorij. Priporočljiva je redna telesna aktivnost (npr. plavanje, sprehodi), vendar se je treba izogibati intenzivnim aktivnostim. Priporočajo se tudi druge oblike fizioterapije: raztezne vaje, masaža, terapija s toploto ali mrazom, ultrazvok, električna stimulacija. Alternativno se uporablja tudi akupunktura.

Kirurški posegi (kot npr. odstranitev glavice stegnenice, zamenjava sklepa, artrodeza) se priporočajo, kadar konzervativno zdravljenje ni učinkovito.

Nesteroidna protivnetna zdravila so osnova zdravljenja bolečine pri osteoartritisu, vendar imajo lahko negativne učinke, saj zavirajo regeneracijo hrustanca. Prav tako lahko povzročijo krvavitve v prebavilih in se predpisujejo previdno pri živalih z boleznimi jeter, ledvic ali srca. Zato se uporabljajo v čim manjših odmerkih in ne dolgotrajno.

Najpogosteje uporabljeni prehranski dodatki so hondroprotektivi – glukozamin in hondroitin sulfat. Delujejo protivnetno, povečujejo količino sinovialne tekočine in zavirajo propadanje hrustanca. Njihova biološka razpoložljivost pri peroralnem jemanju je 10–15 %, zato so terapevtski odmerki visoki.

Vloga UC-II® v terapiji

Nedenaturirani kolagen tipa II (UC-II®), ki ga najdemo v izdelku Vetoquinol Flexadin Advanced, je prehranski dodatek za pse in mačke, ki kaže večjo učinkovitost kot glukozamin in hondroitin sulfat, tudi pri nižjih odmerkih. Kolagen tipa II je glavna struktura hrustanca. Njegovo delovanje temelji na procesu oralne tolerance – imunološkem procesu, ki omogoča telesu, da loči neškodljive snovi od škodljivih. V Peyerjevih ploščah (limfoidno tkivo v črevesju) se aktivirajo T-regulatorne celice, ki specifično prepoznajo kolagen tipa II in sproščajo protivnetne citokine. To preprečuje poškodbe sklepnega hrustanca ter spodbuja njegovo regeneracijo. Klinične študije so potrdile, da UC-II® zmanjšuje bolečino, šepanje, izboljšuje gibljivost, omejuje velikost osteofitov ter predstavlja varno in učinkovito podporo zdravju sklepov pri živalih in ljudeh.